Dolgo sem bil prepričan, da so pogajanja igra moči – da zmaga tisti, ki zna drugega nadigrati. V praksi pa tega nikoli nisem obvladal. Kadar sem se znašel na področju, ki ga nisem dobro poznal, sem se pogosto vnaprej predal, prepričan, da nasprotna stran ve več.

Šele, ko me je Rudi Tavčar povabil na izobraževanje o psihologiji pogajanj, sem spoznal, da sem imel napačno predstavo. Pogajanja niso bitka, ampak prostor, kjer lahko oboji dosežemo svoje cilje. Nenadoma sem začel opažati, da se skoraj vsak moj pomemben cilj uresničuje skozi pogajanja – od domačih dogovorov do poslovnih odločitev. In kar je še bolj pomembno: da lahko s pravim pristopom ne le uresničim svoje interese, ampak hkrati ohranim in celo poglobim odnose.

Ob tem pa sem spoznal še nekaj globljega. Pogajanja so seveda strategije, taktike, priprava ter poznavanje faz in elementov pogajanj. A hkrati so veliko več. Ko se učimo metode sodelovalnih pogajanj, odkrijemo, da postanejo tudi prostor osebnostne rasti. Učijo nas aktivnega poslušanja, raziskovanja svojega notranjega sveta in hkrati sveta druge strani. To je izjemno zanimivo – prava pustolovščina odkrivanja neznanega.

To spoznanje me je navdušilo. Tako zelo, da sem se poglobil v prakso in teorijo pogajanj ter postal voditelj Pogajalske akademije. Danes želim to izkušnjo prenesti naprej: da bi ljudje v pogajanjih videli priložnost, ne grožnjo. Verjamem, da pogajanja niso tekmovanje, ampak način, kako skupaj ustvarimo rešitve, ki delujejo za vse.”

Pri tem pa svoja izobraževanja obogatim z geštalt pedagoškim pristopom, ki ima tri obraze: izkustveno učenje, povezovanje različnih inteligentnosti in uporabo kreativnih metod. To pomeni, da udeleženci ne prejmejo le klasičnega izobraževanja, ampak vstopijo v proces osebnostnega zorenja. Učijo se, kako pogajanja niso samo veščina, ampak tudi način, kako kot ljudje rastemo – postajamo bolj avtentični, povezani in uspešni pogajalci. To je pot, ki ne oblikuje le vaših pogajalskih sposobnosti, ampak tudi vašega duha.